“Mi lahko napišeš srednje dolgo v prostem verzu brez rime pesem z naslovom " TIHO PREDENJE NEČISTE POEZIJE"”

TIHO PREDENJE NEČISTE POEZIJE

V sivi uri, ko okno še zadržuje dihanje dneva  
in soba je mehka s sencami,  
tukaj – v gubanju odeje, med razpotegnjenimi prsti –  
kroži nevidni krog nečiste poezije.

Prši tiho iz kota, kjer je papir samo polje beline,  
besede pa so neslišne, težke,  
polne pepela in neznanih slin,  
opotekajo se po robovih in puščajo sledi  
namesto ločil: zamišljene loke navznoter.

Kje se ustavi snovanje, če ni prečistega oglja,  
če je pero le senca,  
ki pazi, da ne prebudi hiše,  
in veter v možganih nese prgišče trepetajočih lističev,  
kjer sta zvok in pomen v večni razdori.  

Večer je moker in iz stopal tiho vrejo stihi,  
neulovljivi,  
polni napake,  
razmazujejo se po zraku kot vonj nepozabne juhe –  
nekaj domačega,  
a nikoli dovoljeno.

Zodi si v pesmi:  
pipanje po robovih jezika,  
v tišini je vse hrup,  
in le kadar nihče ne gleda,  
lahko odložim sladkost glasu,  
in prezračen od spanja, pletim naprej  
to tiho predenje  
nečiste poezije.

Create Your Own Poem | Recent Poems